“Kkkdo ssi tti?” 

“Škrat Zabat je moje ime. Ne boj se, pokazal ti bom kako do poti,” je dodalo drobno bradato bitje s komaj slišnim tankim glaskom in se še širše nasmehnilo. 

“Ampak, ampak… Sanjam, kajne,” sem vprašala trepetaje. Šepetala sem, ker je bil tako zelo majhen in tihcen in tudi zato, ker sem se bala še neke druge, strašnejše možnosti. Kaj pa, če  imam privide in moja starejša in razumnejša prijatelja ne bosta videla tega, kar sem neizpodbitno videla jaz in se mi bosta posmehovala…

“Hmmm,” se je palček popraskal za drobnimi ušeski. “Težko vprašanje. Kaj pa je resničnost, če ne neke vrste sanj?”

Nedoumljivo modro in globoko je zrl izpod špičastega klobuka. Pokimala sem, res. Včasih je težko ločiti sanje od resničnosti. Kot prav ta trenutek, na primer.

“Veš kaj,” mi je pomežiknil palček, “če ti je ljubo modrovanje in zgodbarjenje, lahko prideš ob naslednji polni luni k trirogemu črnemu gabru tik pod gozdom tis. Zdaj pa si obriši solze in greva po tvoja prijatelja, odpeljal vas bom k gozdni poti. Tvoj tata vas že išče,” je še navrgel čez ramo in švignil urno kot miška prek štora in skoz grm na ono stran. Nič čudnega, da jih ne vidimo med listjem in grmičevjem, sem pomislila. Prav lahko bi ga zamenjala za ptiča, ki je sfrfotal med trnovim robidovjem. Ko sem pritekla do Mije in Bineta, sem komaj še videla rdečo palčkovo čepico in sem jima lahko samo zaklicala,

“Za mano!”

In ker sta reveža mislila, da me preganja ogromen medved ali pa vsaj podivjani gams, sta brez odvečnih vprašanj stekla na vso moč. 

Minuto kasneje sem že zaslišala tatove ostre žvižge, znak, da nas res išče po mračnem gozdu. Kmalu zatem sem zagledala prvo rdečo markacijo in grmovje se je umaknilo uhojeni poti, takoj nato je po njej proti nam pritekel brat in za njim še tata. Mali možicelj je izginil brez sledu.

“Ja kaj se pa vi izgubljate,” nas je tata nahrulil zaskrbljen. Seveda je gledal mene. “Kaj ti nisem rekel, da ju pelji po stezi do Ljubinja? Kje ste pa bili? Skoraj je že tema!”

“Igrali smo se,” sem izdavila zopet na robu solz, deloma zaradi olajšanja, deloma zaradi ponižanja, ker me je tata nadiral pred bratom in prijateljema. “Izgubili smo se.”

Ker je bilo res že pozno in ker sem se mu gotovo tudi majčkeno zasmilila, se je tata nehal jeziti name. Popeljal nas je prek Senice v gostilno na Ljubinju, kjer smo se okrepčali s sokom, še toplim kruhom in domačim sirom. Bilo je slastno.

Nekaj časa sem se sicer še poigravala z mislijo, da bi jim povedala o možiclju z brado in koničastim klobukom, ki nas je pripeljal do poti, vendar sem tudi sama z vsako minuto teže verjela, da sem ga res videla. Mija in Bine sta kasneje sprejela razlago, da pač bolje slišim od njiju in sem tekla, ker sem zaslišala tatove žvižge. Bila sem namreč že v tistih občutljivih letih, ko je verjeti v pravljice, v palčke, velikane in vile, sramota. 

Ob naslednji polni luni sem pa vseeno bila ob trirogem črnem gabru tik pod gozdom tis. 

Kar sem videla in slišala tam, je pa že druga zgodba.

Categories: Zgodbe