Na Senici je nekoč živela divja ženska. Pravili so, da je bila tako velika, da je z eno nogo stala na Senici z drugo pa na Logarščah in v Bači prala cunje. No, jaz mislim, da jo je človeški strah malo povečal. V resnici je bila verjetno samo nekoliko velika, večja od vseh tam naokrog. Ljudje so se je ogibali, ona pa tudi ni rada zahajala v njihovo bližino. Bivališče si je uredila v jami, nad katero je zdaj plezališče. Torej res ni mogla biti tako ogromna, da je lahko zlezla not.

Rekli so ji Duja baba. Ker je bila tako dolga in divja. Vsake toliko je na žaru spekla divjega zajca, pa tudi jagnje ji je teknilo. Ljudje so pasli ovce na pobočjih Senice. Precej jih je jezilo, če je kakšno jagnje zmanjkalo.

Nekega dne je do Duje babe prišla srna. Bila je v veselem pričakovanju mladiča. Strah jo je bilo pretkanega lisjaka, ki ji je grozil, da bo snedel mladiča takoj, ko se skoti. Srna se je po pomoč torej zatekla k njej, ki je bila še strašnejša od lisjaka.

“Pomagaj mi, lisjak me povsod izvoha. Nobeno skrivališče ni dovolj dobro, da bi v miru skotila,” je prosila srna Dujo babo.

Duja baba se je popraskala po skuštrani glavi.

“Saj veš, da tudi meni tekne mlado meso,” je bila skeptična Duja baba. Še malo se je popraskala, da so možgani lažje poiskali rešitev.

“Pod mojo jamo, na strmem pobočju, je polica. Do te police ne pridem ne jaz ne volk. Ti se znaš gibati po skalah, ti boš z lahkoto prišla tja. Tam boš varna dokler mladič ne postane preveč živahen. Potem bo tudi zanj nevarno, da pade s police.”

Srna se je hvaležno podrgnila ob grobo telo velikanke in odskakljala. Ko se je bližal njen čas, je poiskala polico. Tam je prebila natanko dan in pol, ko je napočil čas za prihod malega srnjačka. Okrog police je pomulila vso zelenje, da sta lahko vztrajala na varnem še naslednji dan in pol, potem pa v zavetju meglenega jutra zapustila skrivališče.

Categories: Zgodbe