Sedeli sva v njeni kuhinji in razmišljali kako bi droben kamen zapakirali, da bi ga človek lahko vedno nosil s sabo. In se domislili mošnjička.

Na hitro sem skvačkala mošnjiček, vanj vtaknila kamen, prepreden s črtami, križem. Ravno pravšnji bo za amulet, sem si mislila. Ta me bo varoval na poti, pa tako na sploh tudi. Njah no, priznam, da sem malo vraževerna.

V nedeljo smo šli proti prestolnici. Oče, mož in jaz. Pot nič posebnega. Vse je šlo gladko. Na odcepu na obvoznici na semaforju zelena luč. Kul. Po mojem se mi je to trikrat zgodilo do zdaj. Od miljavžnt voženj. Zadovoljna pogladim mošnjiček s kamnom in v mislih se mu zahvalim.

Pot nazaj zopet brez posebnosti. Edino na Rodnah v obe smeri zopet na semaforju zelena luč. Nič takega. Če je rdeča, je tečno, ker dolgo čakaš. Zopet pogladim črtast kamenček in se mu zahvalim.

Včasih je en majhen navaden kamen dovolj, da je ženska srečna 🙂

Sreča na kupu. Pa še se razmnožuje 🙂