Sedela sem na starem štoru malo nad potjo na Senico. Zaprla sem oči in odprla ušesa. Veter je premikal liste in ustvarjal nežen šum. Bila sem čisto pri miru. Niti malo se nisem premaknila, da ne bi zmotila zvokov. Kmalu je šumenje bukovih listov postalo nežen šepet. Poskušala sem odpreti oči, da bi videla kdo šepeta.
“Ne, ne odpiraj oči,” je zašepetal za menoj. “Povedal ti bom zgodbo.”
Še naprej sem mižala in prisluhnila tihemu komaj slišnemu šepetanju.
“Zjutraj sem srečal lisico. Mlado, radovedno, nagajivo. Hahljala se je, ker je prestrašila starega ježa. S taco mu je spodnesla noge, da se je prestrašen zvil v klopčič. Bodečo žogo je potem potisnila po bregu navzdol. S cvilečim glasom se je jež jezil in prosil gozdne bogove naj ga čimprej ustavijo. Med trkljanjem po bregu se je na njegove bodice prijelo suho listje in ga obvarovalo pred ovirami na poti.
Ko se je končno ustavil, se mu je v glavi vrtelo in neznosno mu je bilo slabo. Ni vedel ali mu je slabo od strahu ali obračanja dol in gor, levo in desno. Odkašljal se je. Lisice ni bilo več zraven. Šla je svojo pot. Zadovoljna, ker ga je tako dobro prestrašila. Kako je vpil revež. Nekaj listja mu je uspelo očistiti z bodic. Na levem boku je zagledal majhno rumeno gobico. Lisičko. Kako zanimivo! Zadovoljen jo je pojedel. Želodček se je nekoliko potolažil. Nekaj korakov naprej je naletel na veliko fliko jagod. Pojedel je slastne sadeže, nato pa poiskal zavetje v bližnjem grmu. Zadovoljno je cmokal.
“No, pa le ni tako slabo jutro. Lisica me je potrkljala do te čudovite pojedine. Vsak narobe ima svoj prav.”
Jutranje sonce je pobožalo gozdna tla, jež pa je zasmrčal. Sit, živ in ravno prav utrujen.”
Odprla sem oči, da bi videla pravljičnega škrata. Nad menoj je šumelo listje v krošnjah, šepet je potihnil. Ozirala sem se naokrog, toda škrat se je zopet skril. Dvignila sem bolečo zadnjico in odšla proti domu. Bogatejša za novo zgodbo.
