Zdravo. Ime mi je Petra.

Odkar vem zase, imam močan stik s tem, čemur ljudje rečejo pravljice. S tem večinoma mislijo, da so to neresnične izmišljije, namenjene kratkočasenju in/ali raznim manipulacijam človeškega uma. Jaz pa ne le, da verjamem v pravljice, VEM, da so resnične. Vsaj toliko kot je resnična moja ali tvoja oseba, vsaj toliko kot so resnične sanje ali glasba ali matematika ali ta naša bolj ali manj srečna dogovorjena resničnost.

Brez kanca ironije verjamem in vem, da obstajajo palčki in vile in velikani. Saj konec koncev, za mravlje smo velikani mi, ljudje. In vsepovsod po Zemlji so bili najdeni ostanki prastarih kultur velikanskih proporcev in menda tudi ostanki človeških okostij, ki pričajo, da mogoče le ni vse tako, kot nas uči uradna znanost.

Diplomirala sem iz zgodovine in sociologije kulture, ki mi pa v okviru svojih učenj nista mogli odgovoriti na nekatera vprašanja, dali pa sta mi kar nekaj uporabnih namigov.

Ko nisem vedela kam, sem se napotila k izviru. Ali pa vsaj čim bližje. Obrnila sem se k prastari znanosti, k mitom, zgodbam in pravljicam.

Medtem sta se mi rodili dve punčki, ki nista imeli pravljic nikoli dovolj in z njima sem se podajala na dogodivščine v čarobne svetove. Tam sem našla prastaro modrost, hkrati pa sem prebudila speče spomine na zgodnje otroštvo, na svobodo dojemanja in radostno čudenje, ki mi je odprlo oči, um in srce, ki je kot ptica poletelo skozi odprta vrata zlate varne kletke t.i. Resničnosti.

Tam zunaj sem z njima in zaradi niju zopet našla palčke, vile in velikane. Našla sem smeh, mir in veselje in občutek, da z veseljem pripadam temu čudovitemu svetu, da spadam vanj.

Vse, kar si želim je, da bi to lahko delila še s kom, ki je žejen in lačen čarobnosti. Pridi, gremo v čarobne gozdove na bregovih sinje Soče, pridi v Ambisontijo, gremo iskat zaklade in obujat pravljice v življenje.