Najprej, da ne bo pomote, Škrat Zabat je v resnici palček. Palček v velikosti človeškega palca, se pravi. Četudi bi to bil precej velik palec, ki bi poganjal z delovne roke visokoraslega drvarja, palec je palec. Škrat, ker je potomec visokoraslih palčkov s severa in ni prvi v družini, ki ponosno nosi to ime.  Višji je celo od svojega pra pra dedka Škrata, ki je bil v tem pogledu legenda med palčki. Zabat pa je zato, ker mu je zraslo nekaj več zob kot drugim palčkom in ima tako zobat nasmeh, da se ga je že malo ‘za bat’, kot rečemo v deželi ob Soči.

Sicer pa je izredno prijazen in lepo vzgojen palček ter izjemen pripovedovalec zgodb. Kot vsi moški pripadniki svojega rodu je tudi Škrat Zabat zelo ponosen na svojo košato sivo brado in koničast klobuk, ki je pri palčkih razpoznaven znak. Barva in velikost klobuka veščemu opazovalcu govorita o palčkovi starosti in veščinah. Seveda je človeških opazovalcev prav malo, kajti palčki ne zaupajo ljudem in imajo kar nekaj dobrih razlogov, da je temu tako. Včasih se prikažejo otrokom, ki so se izgubili v gozdu, včasih samo zato, da slišijo zvončkljanje otroškega smeha, ki ga palčki obožujejo. Nasploh se zelo radi smejijo in uživajo v šalah in potegavščinah kot nobena druga vrsta bajeslovnih bitij. Zato včasih naredijo izjemo in se približajo tudi kakšnim zelo posebnim ljudem. Takim, za katere drugi ljudje mislijo, da so čudaški in malce prismuknjeni in jim tako ali tako ne bi verjeli, ko bi začeli pripovedovati o tem, kako so nekega lepega dne, ko se je že mračilo, v gozdu na bližnji Senici srečali palčka po imenu Škrat Zabat. 

Naslednjič vam bom povedala zgodbo, kako je bilo tistega večera. 

Vi pa verjemite

ali pa ne :))

Categories: Zgodbe