Bilo pa je tako.

Nekega sončnega popoldneva, ko sem bila približno na pol poti skozi osnovno šolo, smo se odpravili na Senico, hrib tik za mojo rodno vasjo. Druščino je vodil moj tata (kot rečemo očetu na našem koncu Slovenije), za njim je korakal moj starejši brat, zadaj pa smo se prerivali mi trije, moja prijatelja Mija in Bine ter moja naveličana malenkost. V tistih davnih dneh nisem rada hodila v hribe, morda prav zato, ker je tja tako zelo rad zahajal moj tata in je bila udeležba za ostale družinske člane seveda bolj ali manj obvezna.

Da sta z mano moja prijatelja, mi je bilo v uteho. Pot je bila manj strma, ko sta še dva somučenika sopihala po bregu navzgor. Moj brat me je v tem oziru vedno spravljal v obup. Tekal je naprej in nazaj kot kakšen odpet hiperaktiven kužek in ta način napravil vsaj dvojno razdaljo, ob tem pa se je še zadovoljno smejal in redko, če sploh kdaj pokazal znake utrujenosti. Za crknit, vam rečem.

Tega dne sta se s tatom na vrhu Senice odpravila plezat na bližnje plezališče, jaz pa naj bi svoja prijatelja peljala po stezi skozi gozd in na drugo stran, v vas Ljubinj, kjer naj bi tata in brata počakali v vaški gostilni. To je bila moja naloga, ker sem že večkrat opravila to pot.  Seveda se je, kot v vseh dobrih zgodbah, hitro zapletlo. Na vrhu hriba Senice so namreč najboljše skale za igro na svetu. Take, ki se v hipu spremenijo v gradove in stolpe, v katerih spijo začarane princese in jih branijo hudi zmaji, v obliki plezalk srobota. Tekli smo kričaje skozi gozd in osvajali, reševali in zavzemali vse pred nami… Gotovo ste že opazili, da kadar se človek zabava, čas veliko hitreje mine, kot kadar se dolgočasi. Tako je bilo tudi tistega sobotnega popoldneva.

Kar naenkrat sem opazila, da je sonce že zelo blizu obzorju, sence so se potegnile med drevjem in zazeblo me je. Mija in Bine sta opazila moj zaskrbljen izraz. 

-Kaj pa je?…

-Nič, samo pozno je že… Poiskati moramo pot proti Ljubinju…

Ozirala sem se, v katero smer naj jo jo uberem, potem pa kar na slepo srečo zakorakala za svojim nosom skozi gozd. Poti pa nikjer, kot zakleto. Začela sem klicati tata in brata, pridružila sta se tudi Mija ter Bine in naši prestrašeni glasovi so odmevali med bukovimi debli. 

Danes čez Senico vodi prevozna gozdna cesta in vsak dan se nanjo zgrinjajo pohodniki, ki radi obiščejo fantastično razgledišče pod njenim vrhom, v tistih časih pa je bila veliko bolj neobljudena in razen redkih gozdarjev ali lovca si težko srečal živo dušo.

Sonce je ravno zahajalo, ko sem ugotovila, da hodimo v krogu. Solze so se mi nabrale v očeh in glas se mi je tresel, ko sem prosila svoja prijatelja, naj se za hip usedeta na deblo, da grem za bližnji grm na stranišče. Bil je le izgovor, ker nisem hotela, da bi me videla kako jočem. Odtavala sem nekoliko stran in ko se mi je zdelo, da me ne moreta slišati, sem dala duška svoji tesnobi in strahu. 

-Hej, hej… Ne jokaj, deklica, je rekel droben glasek za mano.

Osupla sem se obrnila in zagledala drobnega bradatega možiclja. Na glavi je imel majčkeno koničasto rdečo kapo, na obrazu pa najprijaznejši smehljaj, kar sem jih kdaj videla.

Categories: Zgodbe