Opis
Z volno imam prav poseben odnos. Kot otrok sem bila zelo nesrečna, če je bilo v pletenem puloverju ali kapi samo majhen odstotek volne. Imela sem občutek, da me bo pletenina pojedla. Moja mama pa je pletla na veliko. Se mi zdi, da so bile vse sodelavke oblečene v njene pletenine.
Danes so volne lahko tako zelo obdelane, da so prav nežne na otip in volnene izdelke lahko oblečem tudi jaz.
Je pa tudi res, da je z leti preobčutljivost na volno malo izzvenela. Z velikim veseljem pletem z volno ali jo filcam. Filcanje je zvrst, ki me že kakšni dve leti zelo navdušuje. Zaradi občutka, ki ga daje volna med prsti in zaradi njenega izvora. Ovce tu na pašnikih se mi ne zdijo prav nič nesrečne, ko jih enkrat letno ošišajo na nulo. Nič umetnega ni torej v teh izdelkih. Zmaga kajne?
Še beseda ali dve o okviru. Ob prelomu tisočletja sem prišla prvič v dolino Soče. Vsakič, ko sem se vračala domov, sem v žep stisnila prodnik ali košček lesene naplavine, ki se je usedla v mojo dušo. Več kot dvajset let je že od takrat, jaz pa še kar nabiram kamne, naplavine in odpadle ostanke skednjev, “rim’lnov” ali drugih lesenih ostankov in jih nosim domov. Vse je za ponucat.
Bitja iz okolice me pa še posebej navdušujejo. Zadnje čase tudi vas, zato je lisičk že kar lušna četica.
Živalce so sicer velikosti, da jo skriješ v dlan, vseeno pa vzame kar nekaj časa preden je končana. Da našpikanih prstov od igle sploh ne omenjam. Vložen trud poplača zadovoljstvo ob simpatično nasmejanem izdelku, še bolj pa vsi vaši navdušeni komentarji.
